Pri praksi je poročilo pogosto večja polovica ur

Ure pri delodajalcu so v urniku, ure za poročilo pa samo v učnem načrtu. Seštevek je v kreditnih točkah.

Ekipa Mislo AI·11. 9. 2026·4 minute branja

Praksa se načrtuje kot obdobje na delovnem mestu. Toliko tednov v podjetju, potem pa še poročilo, ki se napiše zadnji vikend. Tako je vsaj videti iz urnika.

V učnem načrtu je razmerje pogosto obrnjeno. Ure, namenjene pripravi poročila, so ponekod večje od ur na delovnem mestu, in ker so zapisane samo v učnem načrtu predmeta, jih skoraj nihče ne prebere vnaprej.

Komu je praksa sploh obvezna

43. člen Zakona o visokem šolstvu loči dvoje. Na visokošolskih strokovnih programih je praktično usposabljanje obvezna sestavina programa. Na univerzitetnih programih je lahko del programa, ni pa nujno.

Marsikdo ne ve, v kateri od teh dveh vrst programa je. Podatek je v akreditaciji programa in v predmetniku, ime programa pa ga ne pove vedno. Kdor tega ne preveri, računa na prakso, ki je morda sploh ni, ali pa je presenečen, ko se pojavi.

Koliko ur je praksa v resnici

Kreditna točka pomeni med petindvajset in trideset ur vsega dela, ne samo ur na delovnem mestu. Iz tega se da vsako prakso preračunati sam.

Praksa, ovrednotena s šestimi kreditnimi točkami, torej pomeni okrog sto petdeset do sto osemdeset ur skupne obremenitve, kar je približno trije delovni tedni. Praksa z bistveno več točkami pomeni bistveno več, in takrat se razmerje razkrije.

Na eni od slovenskih fakultet je na primer praksa, vredna dvajset kreditnih točk, v učnem načrtu razdeljena tako, da je ur za pripravo poročila znatno več kot ur pri delodajalcu. To ni izjema, je pa redko na vidnem mestu.

Zgornja meja obstaja. 52. člen istega zakona določa, da obremenitev študenta ne sme presegati štirideset ur na teden in dvainštirideset tednov na leto. To je stavek, ki se da citirati, kadar urnik prakse tega ne upošteva.

Kaj mora poročilo vsebovati

Nacionalnega predpisa o vsebini poročila ni. Kar obstaja, so navodila posamezne fakultete, in ta se med sabo razlikujejo bolj kot pravila o sami praksi.

Kar se pri ocenjevanju ponavlja povsod, pa je pet stvari, in okrog njih se da poročilo sestaviti tudi brez predloge.

1. Kaj organizacija dela in kako je urejena, na kratko in brez prepisa iz njene predstavitvene strani.
2. Katere naloge so bile dodeljene in kdo je bil mentor v organizaciji.
3. Kaj je bilo narejeno, po tednih ali po nalogah, z dovolj podrobnosti, da se vidi delo in ne samo prisotnost.
4. Katere učne izide študijskega programa je to pokrilo, poimenovane tako, kot so zapisani v učnem načrtu.
5. Kaj bi bilo narejeno drugače in kaj je ostalo odprto.

Četrta točka je tista, po kateri se poročila ločijo. Mentor na fakulteti ocenjuje, ali je praksa pokrila predvidene učne izide, in to je lažje presoditi, če so v poročilu poimenovani z njegovim besediščem.

Trije papirji in tri podpisnice

Ne glede na to, kako se dokumenti imenujejo na tvoji fakulteti, se oblika ponavlja. Pred začetkom je dogovor med fakulteto, organizacijo in študentom. Med prakso ali ob koncu je potrdilo, ki ga podpiše mentor v organizaciji. Po praksi je poročilo, ki ga oceni mentor na fakulteti.

Najpogostejša zamuda nastane pri prvem od teh treh. Dogovor mora biti sklenjen pred začetkom, in praksa, ki se začne prej, ponekod ne šteje, tudi če je bila dejansko opravljena.

Za kaj si zavarovan

Med opravljanjem prakse si zavarovan za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. To izhaja iz zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in velja samodejno, brez posebne prijave študenta.

Prispevek za to zavarovanje plača organizacija, pri kateri se praksa opravlja. Ne plača ga študent in ne fakulteta.

Ali je praksa plačana

Zakon o visokem šolstvu študentu ne daje pravice do plačila za obvezno prakso. Kar podjetje izplača, izplača po svoji odločitvi ali po dogovoru, ne po predpisu.

Nagrada, o kateri se govori, izhaja iz drugega zakona in pripada dijakom na praktičnem usposabljanju z delom v poklicnem in strokovnem izobraževanju. Ker sta obe obliki v pogovoru »praksa«, se pravici mešata, zakon pa je v vsakem primeru drug.

Kje je zapisano tisto, kar velja zate

Na dveh mestih, in nobeno od njiju ni splošna stran o praksi. Prvo je pravilnik ali navodila tvoje fakultete o praktičnem usposabljanju. Drugo je učni načrt predmeta prakse v predmetniku, kjer so kreditne točke, razporeditev ur in način ocenjevanja.

Učni načrt je pri tem koristnejši, kot se zdi. Iz njega se vidi, koliko ur je predvidenih za poročilo, in prav ta številka pove, kdaj je treba z njim začeti. Odgovor je skoraj vedno prvi teden in ne zadnji.