Kaj o umetni inteligenci pišejo pravila slovenskih fakultet

Vsaka fakulteta piše svoja pravila. Tu je, kaj v njih dejansko piše, z viri in datumi.

Ekipa Mislo AI·10. 9. 2026·5 minut branja

Vprašanje »ali smem to uporabiti« se na faksu postavlja vsak teden, odgovor pa ni en sam. V Sloveniji ni enotnega pravila za vso visoko šolstvo, zato je pomembno vedeti, kdo pravila sploh piše in kje jih najdeš.

Zakaj enega samega pravila ni

Univerze izdajajo priporočila, konkretna pravila pa pogosto sprejme fakulteta, včasih celo nosilec posameznega predmeta. Zato se zgodi, da je pri enem predmetu uporaba dovoljena z navedbo, pri drugem na istem letniku pa ne.

Iz tega sledi praktično pravilo: pravilo predmeta je tisto, ki te zadeva. Splošna priporočila univerze so okvir, ocenjuje pa te nosilec predmeta po svojih navodilih.

Ta zapis ne pove, kaj smeš na tvoji fakulteti. To lahko pove samo dokument tvoje fakultete in navodila nosilca predmeta. Spodaj je zato opisano, kaj taka pravila običajno urejajo in kje jih iskati.

Kaj pravila običajno urejajo

Čeprav se besedila razlikujejo, se vračajo k istim štirim vprašanjem: ali je uporaba pri tej nalogi dovoljena, delno dovoljena ali prepovedana, ali jo je treba navesti in v kakšni obliki, kaj velja za pisne izdelke in kaj za izpite v predavalnici, in kdo odgovarja za vsebino oddanega izdelka.

Zadnje vprašanje je tisto, ki v praksi največkrat preseneti. Za oddano nalogo odgovarjaš ne glede na to, s čim je nastala, zato je napačen podatek v njej tvoja napaka in ne napaka orodja.

Navajanje uporabe

Kjer je navedba zahtevana, se običajno pričakuje kratek zapis, kaj je bilo uporabljeno in za kaj. Navedba ni priznanje krivde, ampak del poštenega opisa dela, podobno kot navedba vira.

Če navodila o tem molčijo, je vprašanje nosilcu predmeta hitreje rešeno kot ugibanje. Odgovor po elektronski pošti ima tudi to prednost, da ostane zapisan.

Kaj to pomeni za zapiske in gradivo

Drugo vprašanje, ki se pogosto pomeša s prvim, ni o uporabi, ampak o gradivu. Predavateljeve prosojnice in skripte so avtorsko delo in objava tujega gradiva ni isto kot uporaba lastnih zapiskov.

Tvoji zapiski s predavanja so tvoji. Prepisana ali skenirana tuja skripta ni, in tega ne spremeni orodje, s katerim je bila obdelana.

Kje najdeš pravila svoje fakultete

Pravila tvoje fakultete najdeš na štirih mestih. Na spletni strani fakultete so priporočila o uporabi umetne inteligence, v učnem načrtu predmeta način ocenjevanja in dovoljeni pripomočki, v navodilih za seminarsko nalogo pa zahteva po navedbi. Za vse, kar v dokumentih ni izrecno zapisano, vprašaj nosilca predmeta.

Meja, ki jo pravila skoraj vedno potegnejo na istem mestu

Besedila se razlikujejo, razmejitev pa je presenetljivo enaka povsod, kjer je sploh zapisana. Poteka med razumevanjem in izdelkom.

Na eni strani je uporaba, ki ti pomaga razumeti: razlaga pojma, ki v skripti ni jasen, vprašanja za samopreverjanje, povzetek dolgega poglavja, prevod strokovnega članka. Rezultat tega dela ostane v tvoji glavi in se ne odda.

Na drugi strani je uporaba, ki proizvede tisto, kar se ocenjuje: besedilo seminarske naloge, koda, ki se odda, prevod, ki je sam po sebi izdelek. Tu se pravila razlikujejo od predmeta do predmeta in tu je navedba običajno zahtevana.

Prva stran je skoraj povsod nesporna, druga je skoraj povsod urejena. Kjer navodila molčijo, se to vprašanje splača postaviti nosilcu, preden se naloga začne, ne potem, ko je oddana.

Zagovor je tisto, kar preverja vse naenkrat

Med študenti je zagovor najbolj razširjen strah v zvezi s tem vprašanjem in hkrati najbolj napačno razumljen. Zagovor ni kazen in ni past. Je najstarejši način preverjanja, ki obstaja, in edini, ki mu je vseeno, s čim je izdelek nastal.

Vprašanje na zagovoru je vedno približno isto: razloži, kaj v nalogi piše, zakaj tako in kaj bi se spremenilo ob drugačnem podatku. Kdor je nalogo razumel, na to odgovori tudi takrat, ko je pri pisanju uporabil pomoč. Kdor je ni, tega ne skrije noben slog pisanja.

Iz tega sledi edino uporabno pravilo, ki v resnici deluje ne glede na pravila posamezne fakultete: ne oddaj stavka, ki ga ne znaš razložiti. Če v besedilu stoji trditev, ki je ne znaš zagovarjati, je to težava besedila in ne težava zagovora.

O detektorjih, ki obljubljajo, da bodo to rešili

Programi, ki naj bi prepoznali strojno napisano besedilo, so v tem pogovoru pogosto omenjeni kot dokaz. Niso.

Motijo se v obeh smereh. Besedilo, napisano brez vsakršne pomoči, znajo označiti kot strojno, posebej kadar je pisano v enostavnih, kratkih stavkih ali kadar avtor ne piše v svojem prvem jeziku. Hkrati besedila, ki so res nastala strojno in bila nato urejena, pogosto spustijo naprej. Za slovenščino je zanesljivost še nižja, ker so ta orodja grajena in preizkušena pretežno na angleščini.

Zato izid detektorja sam po sebi ni dokaz, in tam, kjer je postopek urejen, se o takem primeru vedno tudi pogovori. Praktična posledica za tistega, ki nalogo piše, je preprosta in poceni: shrani osnutke. Zgodovina različic v urejevalniku, zapiski, viri in vmesne verzije so tisto, kar pokaže, kako je izdelek nastajal, in to je edina obramba, ki ne zahteva, da ti kdo verjame na besedo.

Pogosta vprašanja